Skrb za govorno kulturo ostaja najpomembnejša naloga Društva poklicnih radijskih in televizijskih napovedovalcev Slovenije. Čeprav je bil jezik najprej govorjen in bi zato morda kdo sklepal, da govorjeno obliko bolje obvladamo, je znanje o zborni izreki slovenskega jezika zelo šibko.
Čeprav naj bi se zborne izreke učili najprej v osnovni šoli in nato v srednjih šolah ter na fakultetah, so učitelji, ki znajo pravilno naglaševati vsaj besedišče svojega področja, redki. Neredko se tako primeri, da že v osnovni šoli utrdimo nepravilne oblike, kot so Kêrsnik,Válentin, Kósovel, zêmljepis. Podobno (napačno) naglaševanje je mogoče slišati tudi v medijih, v parlamentu, v cerkvi in v drugih javnih prostorih. Pravilna zborna izreka nam zato pogosto zveni tuje, nenavadno, celo napačno.
Poslušalce, ki so pozorni na to, kakšen jezik se uporablja na nacionalnem radiu, večkrat najbolj motijo pravilno naglašene besede. Zmoti jih npr. deležnik na -l se je poródil nov verz, izgovarjava številke dve namesto nepravilne dva, izgovarjanje nekaterih polglasnikov čutijo kot ljubljanščino, motijo jih pravila prevzemanja iz tujih jezikov. Vse to je morda tudi kazalnik razvoja jezika. Hkrati je možno ugotoviti, da se je slovenske zborne izreke težko naučiti. Pa ne zato, ker bi bila nenaučljiva, temveč predvsem zato, ker na žalost nima vsak možnosti in priložnosti, da bi se jo lahko naučil.
O zborni izreki se lahko podučimo na redkih fakultetah in fonetikov za slovenski jezik je malo (poznavalci pravijo, da jih je vseh skupaj mogoče petnajst). Slovensko zborno izreko zato obvladajo le redki; poleg redkih slovenistov nekateri radijski govorci in igralci.
(Jasna Potočnik)
Dodaj odgovor