Podelitev četrtega Kristalnega mikrofona

Nagradi “Kristalni mikrofon” in priznanje “Ana Mlakar” smo uspešno podelili na prireditvi “Kristalni mikrofon” in s tem zaznamovali tudi dvajsetletnico obstoja našega društva. Velikansko torto z napisom 20 let smo, tako kot se spodobi, poplaknili z belim in rdečim vinom in si zaželeli “Še na mnoga leta!” Prišlo je mnogo povabljencev, med njimi so bili tudi naši poslušalci. Na povabilo pa se niso odzvali uredniki in direktorji našega javnega zavoda….To je dalo naši proslavi malce grenak priokus, ker mislimo, da bi bilo lepo, če bi s svojo navzočnostjo pokazali, da jim za lepo slovensko besedo ni vseeno. Kakorkoli, bilo je lepo in, kot je lepo povedala naša predsednica Ida Baš, mi bomo vztrajali na naši poti!

 

Oglejte si nekaj fotografskih utrinkov s proslave in preberete utemeljitve nagrad Kristalni mikrofon, ki sta ju letos prejela Janez Dolinar in Ivan Lotrič ter priznanja Ane Mlakar, ki ga je dobil Andrej Hofer.

 

 

Govor predsednice društva, Ide Baš

Vi pa le računajte na nas. Še bomo negovali govorjeno besedo, in jo, povezano v dobre misli, posredovali vesoljni Sloveniji. Dober večer, najprej našim dragim poslušalcem. Hvala, ker dovolite, da vas naši glasovi lahko nagovarjajo.

Dobrodošli, dragi gostje. Še posebej pa smo veseli naših kolegov – napovedovalcev iz vse Slovenije, pa naših častnih članov, in tistih, ki ste nekoč bili pred mikrofonom, pa vas je reka življenja usmerila drugam. To je večer vseh, ki menimo, da je govor melodija, ki boža, prepriča, osvaja, in razmišljamo kot Oton Župančič: »jezik je čustvo, misel, ritem in hrepenenje.«

Nekaj prelomnic:

Najprej: leto 1987 ko smo Društvo ustanovili. Zakaj? Preprosto zato, ker smo želeli izmenjavati izkušnje, skupaj iskati poti do še bolj profesionalnega napovedovanja – moderiranja. Naša skrb je bila, je in bo zborno izražanje, spremljanje novih smernic napovedovanja-moderiranja, in ozaveščanje o zelo pomembni vlogi slovenskega jezika in slovenske kulture. Še posebej bo to aktualno v času predsedovanja Evropski zvezi. Tu vidimo tudi priložnost za promocijo našega jezika. Tudi zato, k nam vabimo napovedovalce moderatorje nacionalnih radijskih hiš v Evropi. In mi potujemo k njim, če omenim samo: Rim, London, Beograd, Lizbono …

Pri letu 1997 se ustavljam zgolj kot slovesu od Ane Mlakar. Ona je svojo ljubezen do govorjene besede in znanje, do konca prenašala na javne govorce. Tako nanjo, kot na vse druge profesionalne napovedovalce, ki jih ni več in tiste, ki so v zasluženem pokoju, ali so jih življenjske poti usmerile v drugačno delo, in tudi nase, smo zelo ponosni. Skupaj smo namreč postavljali temelje slovenskemu radijskemu govoru in, trudimo se biti dober zgled mlajšim. Zavedamo se našega poslanstva na področju govora in pomembnosti našega poklica, ki ga doslej uradno nismo imeli.

Leto 2007 pa je prelomnica tudi na tem področju. Člani društva smo, na pobudo kolegice Nadje Jarc, pripomogli k nacionalnemu priznanju poklica radijski napovedovalec moderator, radijska napovedovalka moderatorka. To pomeni višji strokovni nivo govorne kulture v slovenskem medijskem prostoru. Pomeni priznanje neformalno pridobljenemu znanju, pomeni nacionalno poklicno kvalifikacijo, primerljivo s podobnimi poklici v Evropi. Načrti društva so tudi naprej smelo zastavljeni. Povabili bomo nove člane, iz različnih radijskih postaj, iz vse Slovenije. Organizirali bomo strokovna srečanja z raziskovalci govora in poznavalci glasu tako iz Slovenije kot iz tujine. Prizadevali si bomo za pridobitev javno veljavnega poklica TV voditeljica, TV voditelj. Marsikomu ni vseeno, kako se v naši deželi javno govori, zato verjamemo v našo prihodnost, verjamemo, da bomo še podeljevali Kristalne mikrofone, starim mačkom in priznanja Ane Mlakar – mladim s prihodnostjo v tem poklicu.

Vsem, ki razumete naš namen – ozaveščati Slovence, da smo lahko tudi v zborni slovenščini – zabavni, zanimivi, preprosti, prodorni, humorni, iskrena hvala.

 

Utemeljitev nagrade Kristalni mikrofon, podeljene Janezu Dolinarju

Čeprav je bil spoštovani kolega Janez že v svojih mladih letih navajen nastopati pred občinstvom – igral je namreč v amaterski gledališki skupini v Kranju – med poslušanjem radia ali gledanjem televizijskega dnevnika nikoli niti pomislil ni, da bi lahko kdaj tudi on sam sédel za mikrofon in prebiral novice zvedavemu poslušalstvu.

A takšno njegovo razmišljanje je spremenila čisto običajna gajba piva: po neki radijski objavi za nove napovedovalce so namreč igralski kolegi kar za zaboj piva stavili z njim, da se sploh ne upa prijavit na avdicijo. Ker pa je Janez doma s Primskovega (pokrajina Gorenjska), si seveda ni smel privoščiti, da bi stavo izgubil – zato se je pač podal na Radio. Uspešno je opravil vse avdicije in tečaje in pred slabimi tremi desetletji prvikrat sédel pred mikrofon. »Tremo sem imel katastrofalno,« se je spominjal pozneje. »Tisto prvo napoved v živo sem vadil pol ure in jo potem, seveda, narobe prebral!« Dragim poslušalkam in spoštovanim poslušalcem je namreč povedal, da bodo poslušali polčke in valčke Johanna Strausa.

Potem pa je steklo »t´ko k´se zagré«: v jutranjem programu je dremavce prijazno opominjal, da minute neizprosno tekó, kmetovalce svaril pred pomladno pozebo, pošiljal koše poljubčkov, bral poročila in literarna besedila ter kramljal v Četrtkovih večerih. Najraje je vodil javne oddaje oziroma prireditve – Koncert iz naših krajev pa Dobrodošli na primer – in ker mu je domača glasba nekako najbolj pri srcu, je z veseljem sodeloval povsod tam, kjer so odmevali valčki in polčke:

Števerjanski festival, Alpski večer in, recimo, tradicionalno izbiranje najlepše viže meseca s telefonskim glasovanjem poslušalcev. »Pri voditeljskem delu se mi zdi najpomembnejši kontakt z ljudmi. Ko vidiš oziroma slišiš, predvsem kadar gre za stik po telefonu, da te ljudje poslušajo, da si jim polepšal dan, jutro ali noč, potem dobi tvoje delo še dodaten smisel,« je prepričan Janez. Desetletje, skorajda vse do upokojitve, je bil vodja skupine napovedovalcev, sodeloval je tudi pri jezikovno-govornem izobraževanju mladih radijcev. »Najmanj rad sem šef. Zdi se mi, da je v skupini, kjer si bil dolgo časa enak med enakimi, to delo najtežje opravljati.« Šefoval je res malce težje, a vendar okolju prijazno: knjiga želja napovedovalcev mu je bila skorajda zapoved, vskoki in nadomeščanja nenapisano pravilo, strašno rad pa je vsako leto postavil in krasil špikersko novoletno jelko.

Tako kot Janči s Primskovega, ki se je veselil razigranega decembra, saj takrat še ni vedel, da morajo biti napovedovalci za mikrofoni tudi ob nedeljah in praznikih. In ko je Janez to izvedel, mu je bilo vseeno »faj-n«, »faj-n« njemu za mikrofonom in znova in znova »faj-n« poslušalcem na oni strani etra.

 

Utemeljitev nagrade Kristalni mikrofon, podeljene Ivanu Lotriču

Pred kratkim je nekdo rekel, da je glas človekova vizitka. V njem se zrcalijo človekova čustva, inteligenca in njegov temperament.

Ivan Lotrič – to je, ko ponoči odpreš radio in nisi sam. To je tisto, ko vrtiš gumb in naletiš na njegov glas pa ti ni treba čakati na znak Radia Slovenija. V čem je njegova karizma? Ne vem. Morda jo je iskati v tem, da v ospredje postavi tekst, sebe pa iz njega umakne. Zato, da pride do izraza tisti, ki je besedilo zapisal. Ali pa je to spoštovanje do radijskih poslušalk in poslušalcev, ki ga vsakdo v tem glasu začuti. Ker ve, kaj bere in ker je široko razgledan človek, ki se ves čas zaveda, da smo ljudje med seboj različni. Predvsem pa zato, ker ima svoje delo rad in ga odgovorno in pošteno opravlja.

Občutljivost za lepo slovensko besedo ga včasih zanese tako daleč, da se marsikomu zazdi, da pretirava, kajti splošen miselni vzorec je – žal – tak, da govorna kultura v slovenskih medijih tone kot Titanik, ki trči ob ledeno goro brezbrižnosti. V tem kontekstu je njegov glas tudi glas vpijočega v puščavi.

Naš poklic izumira, standard kvalitetnega izražanja pada in redkokdo se temu postavi po robu. Eden takih, ki to vztrajno počnejo, je Ivan Lotrič. Tudi za ceno nepriljubljenosti, kajti našemu poklicu se je zapisal s srcem in dušo. To, da je vzor mlajšim kolegom, marsikdo pove naglas. Če kdo potrebuje njegov nasvet ali njegovo pomoč, jo tudi dobi, kajti svojega znanja nikoli ne skriva. Tekst s svojim pristopom nadgradi in ga zbrusi, zato so ga uredniki vedno veseli.

 Kot igralec vlogam, se Ivan prilagodi vsakemu tipu besedila: zahtevnim esejističnim tekstom na programu Ars ali s humorjem in ironijo obarvanim besedilom poljudnih reportaž, TV dokumentarnim filmom o naravi in družbi, propagandnim sporočilom, komentiranim glasbenim oddajam, tudi TV dnevniku pred leti, ko smo to počeli napovedovalci in ne novinarji. (In kjer bi ga še danes marsikdo rad videl!). Vedno je zaželjen tudi v igranem programu, kjer je marsikatera z njegovim glasom obogatena oddaja dobila pomembno nagrado, recimo zadnja, na svetovnem festivalu radijskih hiš iz vsega sveta v Iranu pred nekaj meseci, ko ji je prisluhnil celo predsednik Ahmadinedžad.

»Več ko veš o kakšni stvari, bolje jo prebereš,« je povedal v nekem intervjuju. In to začutijo tudi poslušalci!

Veseli me, da lahko o svojem kolegu povem vse to, saj se med sabo redkokdaj pohvalimo, zato je ta priložnost ena tistih, ko lahko naglas povem, v svojem in v imenu stanovskih kolegov: Ivan, odličen si in mi vsi to dobro vemo!

 

Utemeljitev nagrade Ane Mlakar, podeljene Andreju Hoferju

Iz tišine s šumom prežete besede frfotajo iz majhne škatlice, polnijo prostore in naša ušesa. Iz še neprepoznavnega zvoka se začnejo bistriti besede, zavite v embalažo lepega slovenskega jezika, s prečiščenimi soglasniki in samoglasniki in besede začno zveneti pravo jutranjo pesem, pesem prebujanja, pesem dneva, ki se nam postavlja nasproti. Čutenje jezika, čutenje besede, imeti in hoteti, imeti občutek lepega, se porojeva vsakemu, ki mu je bilo naloženo prenašati besede. In še sreča, da je mladih in uka željih dovolj, dovolj, da prve napotke vzamejo resno.

Andrej Hofer jih je jemal najprej doma, pa v Velenju, se spogledoval z radiom in televizijo v Mariboru in začutil da se lahko še s kom. Z znanjem oborožen v domačem okolju se je odpravil čez Trojanski klanec, kjer se besedam odpirajo nove razsežnosti, od tam besede poletijo skoraj v neskočnost in tam zadenejo v še kak nov ideal in hrabro kot ime Andrej govori, se spopada z njimi.

Letošnji dobitnik nagrade Ane Mlakar, vrhunske napovedovalke in mentorice si nocojšnji dobitnik Andrej Hofer več kot zasluži, naj mu priznanje kolegov odpira mnoga vrata v eterskem prostoru, kjer bodo njegove besede znova in znova frfotale in razveseljevale. Andrej, iskrene čestitke!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Facebook