Uncategorized
Na lepo soboto poznega oktobra 2014 smo se Natalija (Ra MB), Eva, Ivan, Andrej, Bernard (RTV SLO), Boštjan in Mojca (Ra KP) zbrali pri planinski koči in se odpravili na razgledno točko na vrhu Sabotina z izrednim razgledom na morje in Triglav ter na turkizno Sočo. Nato smo se z vodičem sprehodili skozi del urejenega sistema kavern iz časa prve svetovne vojne. V planinski koči smo si – pred fantastično joto in prvim litrčkom briškega vinca – ogledali še muzej prve svetovne vojne.
Predsednica nas je priganjala in s sončne terase smo odhiteli na Dobrovo. V največji kleti v državi, ki je bila uustanovljena leta 1957 kot zadruga in je še danes v 100% lasti briških vinogradnikov, je sledila degustacija nagrajenih vin.
Večerjo so nam postregli na domačiji Simone in Boruta Blažiča v Plešivem. Začeli smo s kremno bučno juho s praženimi semeni in z bučnim oljem ter s hribovsko skuto s pestom rukole na zeliščni frtalji. Tudi pečeno svinjsko ribico s slivovo omako na popečeni polenti in sladico so dopolnila odlična, lepo negovana vina. Blažičeva obdelujeta 7 hektarjev vinogradov, ki se razprostirajo na obeh straneh meje, trgatev pa poteka ročno.
Prenočili smo v družinsko vodenem hotelu San Martin. Nov, eleganten butični hotel se nahaja ob robu Šmartnega. Uživali smo v čudovitih razgledih na vinograde in vasice na vrhu gričev. Mir smo kalili dolgo v noč.
Po zajtrku ‘z razgledom’ nas je domačin Božo Slivnjak popeljal na ogled Šmartnega. Vas na griču, obdano z obzidjem in utrjeno z obrambnimi stolpi, prvič omenijo leta 1317. Alojz Gradnik opisuje vas, ki kot orlovsko gnezdo ždi na točki, od koder se odpira pogled od Nanosa na vzhodu do Karnijskih Alp na severozahodu in od prostrane Furlanije do Jadranskega morja. Na tej razgledni vzpetini je v prvi polovici 16. stoletja na ostankih rimskega oporišča okoli cerkve nastal velik protiturški tabor – srednjeveška utrdba.
Na domači terasi nam je Slivnjak pripravil degustacijo oljčnega olja in natrgal mandarine z bližnjega grma. Vesna Valentinčič, lastnica San Martina, nam je nato pripravila nedeljsko kosilo in ga dopolnila z vini briških vinarjev. Gastronomsko dovršen popoldan smo zaokrožili s čarobnim ‘sestavljenim’ sorbetom. Na poti iz Brd smo se ustavili v Solkanu, kjer nas je Eva prijazno popeljala po domačiji in nas pogostila.
… po spominu z nekaj črnimi luknjami zapisala Mojca …
PS: Hvala Evi in Boštjanu za vsa darila!